Dve zvezdi v evropskem vencu, na modrini lepe modre Donave

Nagovor pri sv. maši ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. 2. 2020 v župnijski cerkvi sv. Martina v Moravčah

pripravil Alojzij Štefan

* * * * * * * * *

Leto 2020 je bilo proglašeno za BEETHOVNOVO LETO in sicer ob 250 letnici rojstva LUDWIGA VAN BEETHOVENA. Letos pa se spominjamo tudi 220 letnice rojstva današnjega slavljenca FRANCETA PREŠERNA.

France Prešeren (1800 – 1849)

Prešern je z Beethovnom delil prvih 27 let 19. stoletja. Oba genija, nemirnega duha in izkušena v trpljenju, sta živela v času glasbene klasike in pesniške romantike. Šest let sta si tudi delila prelepo modro Donavo in avstro-ogrsko prestolnico Dunaj. Beethoven se je na Dunaju velikokrat selil. Koncertiral je v različnih glasbenih ustanovah. Skoraj nemogoče je, da se v šestih letih umetniška genija in radoživa someščana ne bi srečala.

Prešerna je študijska pot na Dunaj odpeljala leta 1821, ko je v Ljubljani potekal kongres znamenitih vladarjev. Najprej je moral končati tretji letnik filozofije, da se je naslednje leto lahko vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Študij prava je z doktoratom končal 1828, torej eno leto po Beethovnovi smrti.

Beethoven se je rodil 30 let pred Prešernom, 16. decembra 1770, v Bonnu, v Nemčiji. Prvič je šel na Dunaj leta 1787, kjer naj bi študiral pri Mozartu, a je tam ostal le 14 dni. Za nekaj let se je namreč moral vrniti v Bonn, kjer je po smrti svoje matere skrbel za svoja brata. Pet let kasneje se je ponovno vrnil na Dunaj, tokrat v šolo k Haydnu, kjer naj bi “z vztrajnim delom iz Haydnovih rok prejel Mozartovega duha.” (Honolka K., 1983).  Pri njem se je učil dobri dve leti a se nista prav dobro ujela. V zgodnjih letih je Beethoven komponiral skladbe za prodajo, nato pa do do leta 1800 pisal predvsem klavirske in komorne skladbe. Bil je izvrsten pianist in improvizator. Kmalu je odkril zvočne možnosti velikega orkestra. Z njim je lahko izrazil čustva, ki so ga prevala vsled pomembnih zgodovinskih dogodkov v Evropi in po svetu. Tako so spomladi 1800 začele nastajati njegove velike simfonije.

Ludwig van Beethoven (1770 – 1827)

Beethovnovo življenje je bilo polno grenkih zapletov in trpljenja. Od svojega 26. leta (1796) je namreč počasi glušel in pri 46ih letih (1816) popolnoma oglušel. Nekateri zgodovinarji celo  menijo, da je imel tudi bipolarno motnjo. Kljub 25-letni popolni gluhoti je vztrajal in vse do zadnjega skladal. Svojo žalost in bolečino je deloma prelival tudi v skladbe. V svoji oporoki (1802) je zapisal: “O, ljudje, ki me imate za sovražnega in trmastega in ljudomrznega, kakšno krivico mi delate. Ne poznate skritega vzroka za to, kar se vam zdi… Namreč napredujoče gluhosti… Kakšno ponižanje, ko stoji nekdo poleg mene in sliši od daleč flavto, jaz pa ne slišim ničesar… Takšni dogodki me tirajo na rob obupa: malo je manjkalo in končal bi svoje življenje. Samo ona, umetnost, me je zadržala.

“Vse to pa”, pravi na drugem mestu, “ne more zatreti mojega občutka domačnosti s Križanim. Bog, poglej dol na nesrečnega Beethovna; ne dovoli, da to traja še dolgo.”

Zaprl se je vase, živel je sam. Sprehajal se je po gozdu in veliko bral ter vso energijo posvečal komponiranju. Ko je odkril vrednoto narave, se je počasi otresel subjektivnosti, sebičnosti in hlapčevstva ter začel občudovati veselje do življenja. V letu 1812, ko je končal sedmo simfonijo, je zapisal: “Vsemogočni, v gozdu sem blagoslovljen. Srečni vsi v gozdu. Vsako drevo govori o tebi. Bog! Kakšna slava v gozdu! Na višavah je mir, da služimo Njemu.” V teh besedah Beethoven izraža nekaj svetega veselja, ki se izraža v tudi tej simfoniji.

Po tem obdobju se je obrnil k cerkveni glasbi in napisal dve maši. Šele v letih 1822-1823, torej v času Prešernovega študija prava na Dunaju, je nastala njegova največja mojstrovina: Deveta simfonija, ki je v kratkem času zaslovela in danes predstavlja simbol sodelovanja med ljudmi dobre volje. Njen zapis so med drugimi redkimi nesmrtnimi dosežki zemeljskih prebivalcev, kot sporočilo nezemljanom, vgradili v sondo, ki je zapustila naše osončje; izvajali so jo ob padcu berlinskega zidu in prav gotovo nobena druga glasba ni bolj primerna za himno nove, v mirnem sodelovanju združene Evrope: Ode Radosti.  V njej so Schillerjevi  verzi, ki jih je uglasbil, in tako pričajo tudi o Beethovnovi veri.

Med boleznijo (bolehal je za vodenico, ki je bila usodna tudi za Prešerna) je Beethoven veliko študiral Händla. Tega skladatelja je imel posebno rad. Večkrat je dejal, da je zanj Händel “nad vsemi drugimi skladatelji”. V času poslabšanja bolezni je svojemu zdravniku dejal: “Delo mojega dne je končano. Če bi obstajal zdravnik, ki bi mi lahko pomagal, bi ga bilo treba imenovati Čudež.” Na nevihtno pomladno popoldne, 26. marca 1827, se je ob blisku in glasnem tresku, nenadno zdramil iz nezavesti, se dvignil in nekaj sekund gledal navzgor z “zelo resnim, zgroženim izrazom”; nato mu je roka, ki je ustvarila premnoge nesmrtne umetnine, dokončno omahnila. Na veličastnem pogrebu se je zbralo okoli 20 tisoč ljudi. Med njimi je bil gotovo tudi France Prešern.  

Tudi njegovo življenje je bilo “polno tegobnih zapletov” in življenjska pot polna preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim; ni mu uspelo ustanoviti družine; kot pesnik pa v času svojega življenja tudi ni bil priznan. “Enak je pevec vencu poezije” piše Prešeren v svojem najznamenitejšem delu Sonetni venec. Pri njem so te besede dobile še poseben pomen. V ljubezni namreč ni doživel sreče, ki si jo je obetal, in tako je bilo potem tudi v njegovem poklicnem življenju. Ni mu bilo postlano z rožicami. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nenazadnje botroval tudi njegovi zgodnji smrti. Bolezen ga je v nekaj mesecih položila v grob. Njegove zadnje besede so bile: “Dvignite me, zadušiti me hoče!”.

Sta bila ta dva umetniška velikana verna?

Oba sta se želela “dvigniti” iz svojega trpečega konca in se podati tja, kamor sta si v resnici ves čas želela in po njem hrepenela. Prešern je zase zapisal (nagrobni napis): ‘Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren in vendar veren’. Beethoven je v intervjuju z Bettino Brentano (1810) dejal: “Kar pridobimo z umetnostjo, je od Boga, je božanski navdih, ki postavlja človeški sposobnosti dosegljiv cilj. Vsaka umetniška stvaritev se vrača k božanskemu in priča o posredovanju božanskega v človeku.” Stavek, ki si ga je Beethoven lastnoročno zapisal in ga imel ves čas občrtanega na svoji mizi: “Jaz sem, ki sem. Jaz sem vse, kar je bilo, kar je in kar bo, je vzet iz vzhodnega bogoslužja in globoko izraža Beethovnovo vero in njegove najgloblje slutnje. Neuničljiva lepota človeka in neminljiva vrednost njunih umetniških stvaritev je bila pri obeh umetnikih neuničljivo položena v dušo in telo s krstom. Tega ne more izničiti noben, še tako velik greh. On ne spregleda nobenega truda, dobrega dela, napora in trpljenja, ki je bilo posvečeno z ljubeznijo.

Z Beethovnom smo majčkeno povezani tudi Slovenci. NUK od leta 1955 hrani prepis partiture Beethovnove šeste – Pastoralne simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi popravki. Skladatelj je prepis partiture Filharmonični družbi v Ljubljani poslal, ko so mu leta 1819 podelili častno članstvo.

V partituri Praznične maše v D duru, ki velja tudi za njegovo najbolj osebno glasbeno izpoved,  je nad notami za Kyrie Eleison lastnoročno zapisal: “Od srca – naj gre spet – do srca!” Naj nas te besede spremljajo tako v Bethovnovem in Prešernovem jubilejnem letu, kot tudi pri vsem našem kulturnem ustvarjanju.

pripravil: Alojzij Štefan

Slovenski božič v Domžalah

Lepo vabljeni na uprizoritev scenske kantate Matije Tomca Slovenski božič, ki bo 1. februarja po večerni sveti maši v domžalski župnijski cerkvi.

Ob 18h bo sveta maša, pri kateri bo prav tako prepeval Komorni zbor Limbar, po maši pa sledi izvedba kantate Slovenski božič. Skladatelj Matija Tomc, dolgoletni domžalski župnik, katerega 120-letnice rojstva smo se spominjali lansko leto, je v Slovenskem božiču zbral slovenske božične ljudske napeve in jih prepletel v čudovit prikaz Jožefovega in Marijinega potovanja v Betlehem, iskanja prenočišča, Jezusovega rojstva in veselja pastirjev v tej sveti noči.

Vabimo vas, da z nami podoživite še zadnji odzven letošnjega božiča!

 

Pridi prepevat z nami – avdicija za Otroški pevski zbor Limbar

Pevci Otroškega zbora Limbar medse vabimo nove člane.

 

Če si star med 7 in 12 let in si želiš prepevati z nami, te z veseljem pričakujemo na avdiciji, ki bo 25. 1. 2020 od 10.40 dalje v sejni sobi nad moravško knjižnico. Po avdicijah bomo nadaljevali s pevsko vajo.

 

To bo zadnja priložnost, da se nam pridružiš še v tej pevski sezoni, zato ne odlašaj!

 

Se vidimo! 🙂

 

Pekarna Mišmaš

Mladinska dramska skupina KID Limbar vas lepo vabi na predstavo Pekarna Mišmaš.

Vstopnice za predstavo lahko rezervirate od ponedeljka do petka med 17. in 18. uro na GSM 070/873-939 (Marjeta).

Cena vstopnic: 5,00 € za odrasle in 3,00 € za otroke.